Vegovo ulico je Plečnik s postopnimi večjimi in manjšimi intervencijami vpel v urbani sistem ulične mreže ter jo nadgradil v enega osrednjih delov kopenske osi. Njegovi posegi vključujejo urejanje tlakov, robnikov, hojnic, dodajanje zelenja, poudarjanje detajlov (terasa pred knjižnico ali trafika) in niz herm, ki vzpostavljajo optični ritem. Vključevalni značaj celote ustvarjajo novi vmesni prostori, kot so park pred Glasbeno matico in terase s klopmi nad nekdanjim mestnim obzidjem ob knjižnici, pa tudi bogastvo zelenja. Točkovni pristop k urejanju se kaže v povezavi med Ilirskim stebrom na Trgu francoske revolucije in vremensko hišico na Kongresnem trgu: arhitekt je obe mali intervenciji povezal v potezo oziroma os, na kateri se sekvenčno nizajo novi elementi, stavbe in prostori.

Vegova ulica leži na mestu nekdanjega jarka, na stiku obzidij rimske Emone in srednjeveške Ljubljane. Postopni organski razvoj od jarka in/ali obzidja do ulice je Plečnik poudaril s simboličnim sklicevanjem na nekdanje obzidje pri ureditvi teras in z ohranjanjem ulične poteze; v spomin je priklical antični, srednjeveški in baročni zemljevid mesta ter sedanjo podobo Ljubljane prikazal kot rezultat zgodovinskih prekrivanj. Spomnil je na zgodovinski pomen Ljubljane kot mesta z dolgo zgodovino (terase kot dedič antike in srednjega veka) in s pomenom simbolne prestolnice (spomenik Ilirskim provincam), s tektoniko knjižnice pa poudaril jezik kot temelj Slovencev. S svojimi šolskimi in drugimi stavbami s kulturno funkcijo je ulica danes prepoznavna tudi kot kulturna os mesta.