Konvencija o svetovni dediščini
Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine oz. Konvencijo o svetovni dediščini je leta 1972 sprejela Generalna skupščina Unesca. Namen te mednarodne pogodbe je prepoznati, varovati, ohranjati, prezentirati in prenašati dediščino z izjemno univerzalno vrednostjo prihodnjim rodovom. Konvencija o svetovni dediščini temelji v zavedanju, da dediščina z izjemno univerzalno vrednostjo pripada celotnemu človeštvu, saj njen pomen presega nacionalne meje, je nenadomestljiva in ima ključno vlogo pri zagotavljanju blaginje človeštva.
Konvencija o svetovni dediščini, h kateri je do danes pristopilo 196 držav pogodbenic , je ena od mednarodnih pogodb z največ podpisnicami v zgodovini, kar kaže na skupno zavezo držav pogodbenic, da bodo varovale vsa območja svetovne dediščine, vpisana na Unescov seznam, za sedanje in prihodnje rodove.
S pristopom h konvenciji se vsaka država pogodbenica zaveže, da bo sodelovala pri njenem izvajanju. To vključuje mednarodno sodelovanje in pomoč pri ohranjanju območij svetovne dediščine, države pogodbenice pa morajo prevzeti odgovornost tudi za varovanje dediščine na svojih ozemljih. Konvencija določa njihove dolžnosti pri sprejemanju ustreznih pravnih, znanstvenih, tehničnih, administrativnih in finančnih ukrepov, potrebnih za prepoznavanje, varovanje, ohranjanje in predstavljanje dediščine. Države pogodbenice se spodbuja k vključitvi varovanja kulturne in naravne dediščine v nacionalne, regionalne in lokalne programe načrtovanja, k vzpostavitvi kadrovsko podprtih storitev za območja svetovne dediščine na njihovih ozemljih, k izvajanju znanstvenih in tehničnih raziskav na področju ohranjanja ter k sprejemanju ukrepov, ki svetovni dediščini zagotavljajo funkcijo v vsakdanjem življenju skupnosti. Ta zaveza velja tudi v kontekstu novih razvojnih in gradbenih projektov.
Organa odločanja glede Konvencije o svetovni dediščini sta generalna skupščina držav pogodbenic in Odbor za svetovno dediščino . Slednji med drugim odloča o vpisu območja, ki ga je nominirala država članica, na Seznam svetovne dediščine. Poleg tega s postopkom, v katerem države pogodbenice oddajajo periodična poročila o območjih svetovne dediščine in ga obveščajo o vseh načrtovanih projektih, ki bi lahko vplivali na njihovo izjemno univerzalno vrednost, preverja stanje ohranjenosti območij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine. Prav tako odbor redno posodablja Operativne smernice za izvajanje Konvencije o svetovni dediščini . Te podajajo formalne usmeritve in določbe o izvajanju konvencije in izpolnjevanju njenega poslanstva.
Delo Odbora za svetovno dediščino podpirajo Unescov Center za svetovno dediščino , ki deluje kot sekretariat Konvencije o svetovni dediščini, in tri posvetovalna telesa – Mednarodni center za študij varstva in restavriranja kulturnih dobrin (ICCROM) , Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja (ICOMOS) ter Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN) .
Seznam svetovne dediščine
Območja svetovne dediščine so na seznam vpisana zaradi svoje izjemne kulturne in/ali naravne vrednosti, pomembne za vse človeštvo. To vrednost imenujemo izjemna univerzalna vrednost (IUV). Seznam zajema kulturna, naravna in mešana (kulturna in naravna) območja, ki poleg vsaj enega od desetih vsebinskih kriterijev za IUV izpolnjujejo tudi pogoje avtentičnosti in integritete ter zahteve varovanja in upravljanja. Vse troje skupaj je znano tudi kot trije stebri IUV.
Države pogodbenice nominirajo območja na svojih ozemljih za vpis na Seznam svetovne dediščine, nanj pa jih lahko nato po opravljenem postopku evalvacije vpiše samo Odbor za svetovno dediščino. Po vpisu teh območij govorimo kot o območjih svetovne dediščine; stanje njihove ohranjenosti se spremlja in o njem se redno poroča . IUV potrdi Odbor za svetovno dediščino, ki tudi sprejme t. i. Izjavo o izjemni univerzalni vrednosti. Ta služi kot kratek opis, v katerem so povzeti tudi snovni in nesnovni atributi, ki izražajo in tvorijo IUV območja.
Koncept IUV je eden od temeljev sistema svetovne dediščine. Da bi lahko še bolje odražal pomen dediščine za človeštvo, so ga v preteklih letih večkrat revidirali. Svetovna dediščina zato danes vključuje nove dediščinske kategorije in širše vidike, ki zagotavljajo še bolj vključujoče prepoznavanje pomena dediščine.
Trije stebri izjemne univerzalne vrednosti
Kriteriji izjemne univerzalne vrednosti:
- (i) območje pomeni mojstrovino človeškega ustvarjalnega genija;
- (ii) izraža pomembno izmenjavo človeških vrednot v določenem časovnem obdobju ali na kulturnem območju sveta – zaradi razvoja v arhitekturi ali tehnologiji, spomeniški umetnosti, načrtovanju mest ali krajinskem načrtovanju;
- (iii) je edinstven ali vsaj izjemen dokaz o kulturni tradiciji ali civilizaciji – obstoječi ali že izginuli;
- (iv) je izjemen primer tipa stavbe, arhitekturne ali tehnološke celote ali krajine, ki ilustrira pomembno stopnjo v človeški zgodovini;
- (v) je izjemen primer tradicionalne naselbine oziroma rabe tal ali morja, značilne za določeno kulturo (ali kulture) ali človekovo interakcijo z okoljem, zlasti če je to postalo ranljivo zaradi vpliva nepovratnih sprememb;
- (vi) je neposredno ali oprijemljivo povezano z dogodki ali živimi običaji, idejami ali prepričanji, z umetniškimi in literarnimi deli izjemnega univerzalnega pomena (po mnenju odbora naj se ta kriterij po možnosti uporablja skupaj z drugimi kriteriji);
- (vii) vsebuje izjemne naravne pojave ali območja izjemnih naravnih lepot in estetskega pomena;
- (viii) je izjemen pojav, ki prikazuje pomembne faze zemeljske zgodovine, vključno z informacijami o življenju, pomembnimi geološkimi procesi v razvoju reliefnih oblik ali pomembnimi geomorfnimi in fiziografskimi značilnostmi;
- (ix) je izjemen primer pomembnih stalnih ekoloških in bioloških procesov v evolucijskem razvoju kopenskih, sladkovodnih, obalnih ali morskih ekosistemov ter rastlinskih in živalskih združb;
- (x) zajema naravne habitate, ki so bistveni za ohranjanje biotske raznovrstnosti, vključno s habitati ogroženih vrst izjemne univerzalne vrednosti, pomembnimi za znanost ali ohranjanje.
Avtentičnost in integriteta
Avtentičnost v kontekstu svetovne dediščine označuje verodostojnost vrednosti območja dediščine: ali so njegove kulturne vrednosti resnično in verodostojno izražene z raznolikimi atributi, vključno z obliko in zasnovo, materiali in gradivom, rabo in funkcijo, tradicijami, tehnikami in sistemi upravljanja, lokacijo in okolico, jezikom in drugimi oblikami nesnovne dediščine, duhom in občutjem ter drugimi notranjimi in zunanjimi dejavniki.
Integriteta je merilo celovitosti in neokrnjenosti naravne in/ali kulturne dediščine ter njenih atributov: z njo ocenjujemo, v kolikšni meri območje dediščine vključuje elemente, potrebne za izražanje njegove IUV, ali s svojim obsegom zagotavlja popolno predstavitev značilnosti in procesov, ki odražajo njegov pomen, ter ali je zavarovano pred negativnimi posledicami razvoja in/ali zanemarjanja.
Varstvo in upravljanje
Varstvo in upravljanje sta povezana z zagotavljanjem ohranjanja in krepitve IUV območja svetovne dediščine skozi čas, vključno z njegovo integriteto in/ali avtentičnostjo.
Izjava o IUV – Plečnikova Ljubljana
Kratek povzetek
Arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) je urbano ureditev Ljubljane zasnoval v obdobju med obema svetovnima vojnama. Po prvi svetovni vojni in razpadu avstro-ogrskega imperija je v želji po oblikovanju neodvisnih nacionalnih držav v srednji in jugovzhodni Evropi zaživela vrsta državotvornih in mestotvornih projektov. V novih družbenih kontekstih so urbanisti in arhitekti pod vplivom modernizma uvajali nove urbanistične in arhitekturne pristope. Preobrazba Ljubljane iz provincialnega mesta nekdanjega imperija v narodno prestolnico je potekala v obdobju uveljavljanja novih usmeritev, a s povsem drugačnih arhitekturnih izhodišč.
Urbana ureditev »Plečnikove Ljubljane« temelji na arhitekturnem dialogu med Plečnikovimi posegi in obstoječim starim mestnim jedrom. Na podlagi že zgrajene mestne krajine in njenih naravnih danosti je arhitekt zasnoval dve urbani osi, kopensko in vodno. Povezujejo ju prečne osi, ki sooblikujejo urbanistično mrežo mesta. Kopenska os – t. i. zelena promenada – se začne pri Trnovskem mostu in poteka prek Trga francoske revolucije ter vzdolž Vegove ulice z Narodno in univerzitetno knjižnico do svojega zaključka na Kongresnem trgu s parkom Zvezda. Vzporedno z njo od Trnovskega pristana do zapornice na reki poteka vodna os oziroma promenada, ki vključuje nabrežja in mostove Ljubljanice. Zgodovinsko mestno jedro je prek vitalnih točk v urbanih in ruralnih predmestjih – cerkve sv. Mihaela, cerkve sv. Frančiška Asiškega in Plečnikovih Žal (Vrta vseh svetih) – povezano v širšo prostorsko mrežo Ljubljane.
Plečnik je na novo interpretiral mestno jedro in ga razvil v niz javnih prostorov (trgi, parki, ulice, promenade, mostovi) in stavb (knjižnica, cerkvi, tržnica, poslovilni kompleks).
Območje svetovne dediščine je izjemen primer urbane prenove, zasnovane v kontekstu obstoječih stavb in prostorov ter prilagojene potrebam prebivalcev mesta. Plečnik je s svojimi posegi ustvaril drugačen tip urbanega prostora in arhitekture, ki ni omejen na eno rabo, temveč vabi k povezovanju različnih funkcij in pomenov ter ustvarja novo identiteto prostora. Inovativno je povzel, preoblikoval in posodobil arhitekturne elemente, tipe in prostore klasične arhitekture.
Kriterij (iv): posegi, ki jih je v kratkem obdobju med obema svetovnima vojnama v Ljubljani zasnoval arhitekt Jože Plečnik, so kot celota izjemen primer državotvorne urbane prenove po meri človeka, ustvarjen v obdobju po razpadu avstro-ogrske monarhije. Temeljijo na skladnem odnosu s kontekstom prostora in njegovimi naravnimi danostmi. Mesto ni zgrajeno na novo, temveč nadgrajeno z manjšimi ali večjimi posegi – novimi arhitekturnimi sklopi, zgradbami in mestnimi poudarki. Odnos s preteklostjo se vzpostavlja na različne načine, npr. s prilagajanjem urbane mreže, vključevanjem obstoječih struktur, arhitekturnimi reminiscencami ali ustvarjanjem novih mestnih krajin. Novi urbani prostor tako ni več omejen na določeno rabo, temveč ima različne funkcije, ki polnijo celoto z novimi pomeni.
Integriteta
S Plečnikovimi posegi v obdobju med svetovnima vojnama je urbanistična ureditev Ljubljane dobila prepoznavne poteze simbolne prestolnice. V mestni krajini Ljubljane se celovito izrisuje nadgradnja obstoječega prostora, ki ga je arhitekt z upoštevanjem njegove tradicionalne rabe in s svojo interpretacijo zgodovinskih plasti prilagodil topografskim danostim. Slednje je poudaril z oblikovanjem mestne krajine vzdolž dveh osi, kopenske in vodne. Zasnova obeh promenad temelji na stalni uporabi prostora – trgov, tržnice, parkov ter drugih javnih prostorov in stavb. Z nizom javnih prostorov je mesto dobilo javno infrastrukturo, vključno s prostori za duhovne dejavnosti (cerkvi sv. Mihaela in sv. Frančiška Asiškega, Plečnikove Žale – Vrt vseh svetih), prosti čas (arheološki park ob Rimskem zidu, promenade ob nabrežjih Ljubljanice, Trnovski pristan), komercialne dejavnosti (Plečnikova tržnica), druženje (Kongresni trg, Tromostovje, Šuštarski most) ter akademske in kulturne dejavnosti (Vegova ulica, Narodna in univerzitetna knjižnica).
Enoten varstveni režim zagotavlja, da bodo trenutno nepozidana območja tudi ostala nezazidana in da bo prostor ohranil svojo tradicionalno rabo, ter omogoča celovito zaščito pred posegi, ki bi lahko ogrozili integriteto območja.
Avtentičnost
Spomeniško območje je obdržalo svojo izvirno urbanistično zasnovo in poteze, s katerimi je arhitekt ohranil in nadgradil prostorski kontekst. Izvirna zasnova sestavnih delov dediščine se je dosledno ohranila v zunanjih ureditvah, v notranjosti objektov in na fasadah, v notranji opremi ter v občuteno oblikovanih podrobnostih. V devetdesetih letih 20. stoletja so pri večini sestavnih delov obnovili ali utrdili gradbeni material, ob čemer kljub posameznim popravilom oziroma konservatorskim in restavratorskim posegom, ki so bili potrebni zaradi stalne uporabe, njegova avtentičnost na splošno ni bila okrnjena. Večja mestna območja so ostala nespremenjena; v nekaj primerih so bila popravila potrebna zaradi zahtev sodobne rabe ter za zagotovitev večje varnosti in konstrukcijske stabilnosti dediščinskega objekta. Z nekaj izjemami so bile ohranjene prvotne funkcije in rabe vseh komponent dediščine ter njihove posebnosti, zunanji prostori pa so dostopni javnosti. Ohranjene so tudi značilnosti prvotne urbane ureditve; do delnih sprememb je prišlo zaradi zaraščanja prvotnih zasaditev, mestoma tudi zaradi pritiska lokalnega prometa, kar je bilo strateško urejeno v prejšnjem desetletju.
Zahteve varovanja in upravljanja
Plečnikova arhitekturna dediščina je spomenik državnega pomena, zavarovan z Odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (Uradni list RS, št. 51/09, 88/14, 19/16, 76/17 in 17/18). Odlok pomeni enoten in celovit varovalni mehanizem za celotno premično in nepremično dediščino območja.
Za vse sestavne dele območja svetovne dediščine so pripravljeni konservatorski načrti, na podlagi katerih se izvajajo vsi posegi na spomenikih. Koordinator del je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), nadzoruje pa jih odgovorni konservator za Plečnikovo dediščino. Upravljavski sistem s strokovnega, organizacijskega, pravnega in finančnega vidika dopolnjuje obstoječi sistem varovanja dediščine arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani ter vključuje lastnike, upravljavce in javne službe. Upravljanje območja svetovne dediščine se izvaja na dveh ravneh. Za vse sestavne dele so pripravljeni upravljavski načrti ter postopki za njihovo izvajanje in potrjevanje. Stanje ohranjenosti spremlja ZVKDS, pri čemer posebno pozornost namenja dejavnikom, ki lahko vplivajo na območje svetovne dediščine, zlasti pritiskom, povezanim z razvojem in turizmom. Koordinacijo posameznih lastnikov, upravljavcev, javnih ustanov in strokovnih teles, ki tvorijo organ upravljanja, zagotavlja skupni upravljavec, ki je odgovoren za izvajanje skupnega upravljavskega načrta. Muzej za arhitekturo in oblikovanje iz Ljubljane kot odgovorni skupni upravljavec sodeluje z državnimi in lokalnimi ustanovami, ki so odgovorne za varovanje, spremljanje in predstavljanje dediščine, za izobraževanje in raziskave ter za promocijo in kulturni turizem.
Atributi
Atributi so elementi kraja dediščine, ki izražajo njegove vrednosti in omogočajo njihovo razumevanje. To so lahko fizične lastnosti, materialna struktura in druge snovne značilnosti, ali pa nesnovni vidiki, kot so procesi, družbene ureditve ali kulturne prakse ter asociacije in odnosi, ki se odražajo v fizičnih elementih dediščinskega območja.
Za kraje kulturne dediščine so lahko ti atributi stavbe ali drugi grajeni elementi, njihove oblike, materiali, zasnova, rabe in funkcije, pa tudi urbanistične zasnove, kmetijske prakse, verski obredi, gradbene tehnike, vizualna razmerja in duhovne povezave. Atributi lahko zajemajo obsežna območja, nanje pa lahko vplivajo procesi, ki se odvijajo zunaj območja svetovne dediščine.
Atributi in njihovo vzajemno delovanje morajo biti v središču ukrepov varovanja, ohranjanja in upravljanja območja svetovne dediščine, saj nam povedo, kako je določena in izražena njegova IUV. Jasno razumevanje atributov, ki so nosilci IUV, je ključnega pomena za njihovo dolgotrajno varstvo.
Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani: urbano oblikovanje po meri človeka – atributi
Atribut 1: odkrivanje konteksta mesta
Temelj Plečnikovih posegov v zgodovinsko mestno središče je kreativni dialog s kontekstom mesta. Za razliko od takratnih usmeritev modernega gibanja arhitekt mesta ni želel »zamenjati« z novim, ampak je spoštoval obstoječi prostor in poudaril njegove odlike. V njegovih delih so tako prepoznane in poudarjene zgodovinske plasti in pomeni prostora, ki se razvijajo že več tisoč let.
Kreativni dialog s kontekstom mesta je uresničen z različnimi pristopi. Antični mestni zemljevid je vpet v današnje mesto s prostorskimi interpretacijami, ki jih sestavljajo predelave arheoloških ostalin, dodajanje novih arhitekturnih elementov in zelene prvine. Navezava na srednjeveški razvoj mesta je izvedena z arhitektonskimi reminiscencami na več lokacijah, sinteza srednjeveškega in baročnega prostora mestnega jedra pa je izoblikovana z novimi povezavami in z odpiranjem vedut, ki poudarjajo starejšo arhitekturo in spomenike. Odprti javni prostori in variacije arhitekturnih tipov v svoji zasnovi povzemajo klasične arhitekturne vzore mediteranskega kulturnega prostora.
Plečnikov pristop se ne ustavi pri upoštevanju zgodovinskega konteksta, ampak vključuje tudi naravne danosti. Topografske značilnosti in naravni pogoji so izkoriščeni za nove vsebine, kjer se v različnih intenzivnostih prepletata naravno in urbano. Med preoblikovanjem sta bila ponovno prikazana izjemna vrednost prostora in njegov značaj. Nove ureditve mesta teh značilnosti ne preglasijo.
Atribut 2: oblikovanje mesta po meri človeka
Plečnikovo preoblikovanje javnega prostora Ljubljane je uvedlo drugačen odgovor na potrebe moderne družbe. Korenita modernizacija mest se je v urbanističnem načrtovanju osredotočala na njihovo učinkovito delovanje; v mednarodnem prostoru je imelo moderno gibanje velik vpliv. Ljubljanski zgled urejanja javnega prostora je drugačen in ne sledi uvajanju racionalističnih principov: preureditev Ljubljane temelji na izročilu ter na individualnem človekovem izkustvu in njegovem intimnem odnosu do prostora.
Ena od bistvenih komponent ustvarjanja človeku prijaznega mesta je vsestransko upoštevanje človekovih potreb. Javni prostor uporabnikom omogoča druženje, oskrbo, sprostitev ter zadovoljevanje duhovnih in intelektualnih potreb. Prostor odlikujeta povezanost in bližina funkcij v merilu pešca. Odprt je za vsakogar, spodbuja aktivno participacijo posameznika v družbi in tudi njegov umik v intimo. Monumentalne zgradbe spremljajo vidni poudarki ali komaj opazne podrobnosti. V iskanju vitalnosti klasičnih oblik je na novo odkrita stara brezčasnost klasične lepote, resnost monumentalnosti se srečuje s hudomušnimi detajli, ritem arhitekture spremlja ritem načrtno dodanega zelenja.
Prostor ne služi zgolj racionalni rabi, temveč preraste v estetski in doživljajski užitek. Z oblikovanjem v antropomorfnem merilu in ustvarjanjem novih pomenov je omogočeno večplastno dojemanje javnega prostora. Ta ustreza psihološki potrebi posameznika po zaznavanju, ki zaposluje vse čute. Plečnikova ureditev vabi k dialogu skozi uvajanje različnih tem in pripovedi.
Atribut 3: raznolikost pomenov in funkcij
Posamezne prostorske ureditve, zgradbe in detajle Plečnikove Ljubljane odlikujeta večpomenskost in večfunkcionalnost. Tak način snovanja lahko opredelimo s pojmi dihotomija, večplastnost, večpomenskost in sinkretizem. Slednje razumemo kot spajanje različnih, celo nasprotujočih si elementov v skladno celoto.
Primeri takega pristopa so pri vpisanih delih prostori, ki pomenijo nadgradnjo ustaljenih arhitekturnih oblik. Most ni zgolj prehod čez reko, temveč tudi trg nad njo. Ulica je preoblikovana v kulturno os, knjižnica postane hram modrosti, žalni objekti so prostor preoblikovane tradicije poslovilnega obredja. Cerkev ni le objekt za potrebe liturgije, temveč preraste v dotlej neobičajen bogoslužni prostor, osrediščen na vernika in skupnost. Mesto živi z reko – ta je osrednja lokacija za druženje, gospodarske dejavnosti in kulturne dogodke. Tako nastane drugačen tip urbanega prostora in arhitekture, ki ni omejen na določeno rabo, temveč omogoča povezovanje različnih rab in pomenov ter ustvarja novo identiteto prostora.
Atribut 4: ekonomičnost posegov
V kriznih časih začetka tridesetih let 20. stoletja se je mesto soočalo s finančnimi omejitvami. Po izbruhu svetovne gospodarske krize so bili zato projekti, ki bi zahtevali velika sredstva, odloženi. Civilna družba in mestna oblast sta kljub temu nadaljevali uresničevanje ambicij glede preureditve mesta v kulturno in narodno prestolnico z javnimi vsebinami, ki jih ta potrebuje. Zaradi spremenjenih ekonomskih razmer pa so posegi zahtevali racionalno porabo sredstev.
Na te okoliščine je arhitekt odgovoril z inventivnimi rešitvami za zniževanje stroškov gradnje. V več primerih je obstoječo arhitekturo vključil v novo, drugod je odvečne elemente uporabil na novi lokaciji in jih ni zavrgel, marsikje je kot nadomestek za zahtevno in drago kamnoseško obdelavo zapletenih arhitekturnih elementov izbral tehnologijo ulivanja v betonu ali teracu. Inventivna je bila tudi njegova uporaba industrijsko prefabriciranih elementov – preobrazil jih je v povsem nove oblike. Odnos do okolja je izkazan v skrbnem izboru vegetacije, ki prispeva k obstojnosti gradiv, kompoziciji prostora in bivanjski kakovosti. Tako je arhitektu že z manjšimi intervencijami uspelo opazno spremeniti značaj prostora.
S spoštovanjem dosežkov predhodnih generacij in odgovornim načrtovanjem novih posegov je Plečnik pokazal etičen odnos do prostora. V sodobnem času te ukrepe prepoznavamo kot trajnostne in zaradi današnjih okoljskih problemov so še kako aktualni.