Poslovilni kompleks Žale – Vrt vseh svetih je oblikovan kot mesto mrtvih, v katero vstopimo skozi mogočne propileje. Za njimi se odpre monumentalen, a hkrati intimen park z vrsto drobnih objektov, urbanim pohištvom in bogatim zelenjem.

V nasprotju s takratnimi usmeritvami gradnje poslovilnih kompleksov, ki so bolj sledile funkcionalnim težnjam, se je arhitekt odločil za oblikovanje monumentalnega prostora v duhu lokalnih tradicij, poudarjanja kolektivnosti, a hkrati intimnosti in domačnosti. France Stele, umetnostni zgodovinar in ena izmed ključnih oseb pri nastajanju Plečnikove Ljubljane, je to opisal takole: »Tu se je pred Plečnikovim duhom pojavila podoba naše vasi in plotov, ki so vodili od hiš do pokopališč. Ob potih so znamenja, kapelice, ob njih so pogrebi počivali, ali ne bi mogli tega domačega motiva uporabiti za izhodišče samosvoje zamisli? /.../ Uredimo vrt slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako da bo vsak našel zadno postajo v kapelici lastne fare.«

Plečnikovo interpretiranje zgodovine arhitekture je pomemben del Vrta vseh svetih. Njegova arhitektura je raznolika, bogata s simboliko in monumentalnostjo, a tudi s poetičnostjo in igrivostjo. Še posebej izstopajo vežice: te so oblikovane v različnih slogih, povzetih iz zgodovine arhitekture (prazgodovinski tumulus, antični tempelj, bizantinska in daljnovzhodna arhitektura …). Izstopa tudi mizarska delavnica, zasnovana z ozirom na Semperjeva načela, s stenami v videzu keramičnih in kamnitih preprog ter streho, ločeno od stavbnega telesa.