Cerkev sv. Frančiška Asiškega
1925–1931
Cerkev sv. Frančiška Asiškega je eno arhitektovih zgodnejših ljubljanskih del in v mnogih lastnostih tudi napoved njegovih pristopov k oblikovanju »Plečnikove Ljubljane«, kot so jemanje vzorov iz zgodovine arhitekture, monumentalnost, iskanje geniusa loci ter izvirna (ponovna) uporaba materialov.
Osnovne vzore za oblikovanje cerkve je Plečnik vzel iz svojega načrta (1922) za cerkev Srca Jezusovega v Pragi, ki pa ga je predelal. Klasična fasada cerkve ima poudarjen stebrni portal, pomemben akcent pa je še zvonik, ki je oblikovan po zgledu renesančnega tempietta. V notranjščini mogočni stebrni obhod obdaja osrednjo ladjo in vzpostavlja vmesni prostor, osrednja dvorana pa deluje kot prostor v prostoru. Z ravnim lesenim stropom in linijo oken celota spominja na starokrščanske bazilike. K mehčanju sicer monumentalnega prostora prispevajo številna umetelno oblikovana in nizko spuščena svetila; svetloba se filtrira skozi barvasta stekla in odbija od kovinskih senčil, kar sooblikuje občutenje prostora. Primer izvirne in ekonomične uporabe materialov pa je asfaltni tlak v notranjosti cerkve.
V mnogih ozirih je bila zasnova cerkve sv. Frančiška Asiškega v slovenskem prostoru velika novost, pa tudi širše pomeni primer teženj po reformi oblikovanja liturgičnega prostora v smeri, ki v središče postavlja vernike.
Cerkev sv. Frančiška Asiškega
1925–1931
Cerkev sv. Frančiška Asiškega je eno arhitektovih zgodnejših ljubljanskih del in v mnogih lastnostih tudi napoved njegovih pristopov k oblikovanju »Plečnikove Ljubljane«, kot so jemanje vzorov iz zgodovine arhitekture, monumentalnost, iskanje geniusa loci ter izvirna (ponovna) uporaba materialov.
Osnovne vzore za oblikovanje cerkve je Plečnik vzel iz svojega načrta (1922) za cerkev Srca Jezusovega v Pragi, ki pa ga je predelal. Klasična fasada cerkve ima poudarjen stebrni portal, pomemben akcent pa je še zvonik, ki je oblikovan po zgledu renesančnega tempietta. V notranjščini mogočni stebrni obhod obdaja osrednjo ladjo in vzpostavlja vmesni prostor, osrednja dvorana pa deluje kot prostor v prostoru. Z ravnim lesenim stropom in linijo oken celota spominja na starokrščanske bazilike. K mehčanju sicer monumentalnega prostora prispevajo številna umetelno oblikovana in nizko spuščena svetila; svetloba se filtrira skozi barvasta stekla in odbija od kovinskih senčil, kar sooblikuje občutenje prostora. Primer izvirne in ekonomične uporabe materialov pa je asfaltni tlak v notranjosti cerkve.
V mnogih ozirih je bila zasnova cerkve sv. Frančiška Asiškega v slovenskem prostoru velika novost, pa tudi širše pomeni primer teženj po reformi oblikovanja liturgičnega prostora v smeri, ki v središče postavlja vernike.