Poseg v mesto je arhitekt prepoznal kot iskanje kulturnega artefakta; prostor, ki raste iz običajev, navad in rabe ter mora tako kot človeški organizem delovati usklajeno z vsemi svojimi deli. Bolj kot iskanje novega, revolucionarnega modela oblikovanja mesta po vzoru modernih usmeritev je bilo za Plečnika še vedno pomembno vprašanje, kako združiti staro z novim oziroma vzpostaviti razmerje med novimi urbanimi zahtevami in tradicionalnimi vzorci.

Kljub pozivom nekaterih meščanov, naj se Rimski zid poruši, se je Plečnik zavzel za njegovo ohranitev. Poživil ga je z vrsto manjših objektov – s piramido, lapidarijem in interpretacijo mestnih vrat. Prostor je ozelenil in ga spremenil v arheološki park. S svojimi posegi je v spomin priklical antični zemljevid mesta, podobo Ljubljane prikazal kot rezultat zgodovinskih plasti ter povezal sedanjost in monumentalno preteklost mesta.